Zgodovina
Rezijo, Terske in Nadiške doline so zaznamovali isti zgodovinski dogodki: po naselitvi Alpskih Slovanov med VIII. in IX. stoletjem so bile pod oblastjo Oglejskega patriarhata (1077-1420) in Beneške republike (1420-1797), ki so skupnostim dopustile samostojno upravo. Zaradi dolgih let, ki jih je to območje preživelo pod beneškim gospostvom, so ga sosednji Slovenci imenovali Beneška Slovenija ali Benečija, po slovenskem imenu Benetk / Venezie. Napoleonova in avstrijska oblast (1797-1866) sta ukinili sistem samouprave in odtujila skupne posesti. Pod Kraljevino Italijo je Benečija preživela različne pripetljaje, med temi dve svetovni vojni in poskus, da bi izbrisali bogastvo, ki ga predstavljajo slovenska narečja. Njen novi preporod sta omogočila ukinitev mej in trdna volja uprav in prebivalstva, da bi izvedli projekt razvoja po sledeh kulturne identitete in tradicije.
Langobardska vojvodina v Furlaniji
Na dolgem pohodu iz Skandinavije proti jugu, da bi osvojili nova ozemlja, se Langobardi, potem ko so se 42 let zadrževali v Panoniji, podajo v Italijo. 1. aprila leta 586 se kralj Alboin povzpne na Kraljevo goro. In občuduje furlansko nižino, ki je tedaj bila pod bizantinsko oblastjo. Zavzamejo Čedad, rimsko mesto Forum Iulii, se tam naselijo in ga izberejo kot prestolnico prve vojvodine v Italiji.
Bitke med Slovani in Langobardi
Medtem se v Noriku in Panoniji naselijo alpski Slovani, ki prav tako iščejo novo rodovitno zemljo. Tudi Slovani si zaželijo furlanske nižine in se skušajo tam naseliti. A Langobardi se temu trdno upirajo. Leta 663/4 se pet tisoč bojevnikov utabori v kraju Broxas nedaleč od Čedada. Vojvoda Vektari jih s 25 konjeniki napade in premaga. Druga bitka med Slovani in Langobardi se odvija na visoki gori. Tokrat zmagajo Slovani in uničijo langobardsko plemstvo. Leta 720, po bitki pri Lauriani, pride do sporazuma: Slovani naselijo doline na vzhodu Furlanije, Langobardi ostanejo v nižini. Tako nastane jezikovna meja.
Franki – Veronsko-oglejska grofija
Langobardski oblasti, ki je zajemala skoraj vso Italijo, naredijo leta 776 konec Franki s Karlom Velikim. Furlanija postane del Veronsko-oglejske grofije v okviru italsko-frankovskega kraljestva. Prvi dokument, ki govori o Nediških dolinah, je iz leta 888: italijanski kralj Berengarij daruje diakonu Feliksu Landarsko jamo in obširno zemljišče ob rekah in na hribih. V 10. stoletju pestijo to ozemlje vdori Madžarov, ki opustošijo furlansko nižino in se usmerijo tudi v druge italijanske dežele in severno od Alp.
Oglejski patriarhat
Po madžarskih vdorih ostane Furlanija brez političnega vodstva. Do izraza prideta avtoriteta in prestiž oglejskih patriarhov. Ki so leta 738 prenesli svoj sedež v Čedad. Leta 1077 je cesar Henrik IV podelil patriarhu Sihgardu fevdalno investituro in mu priznal grofovsko oblast in privilegije. Fevd je obsegal skoraj vso Furlanijo, del Istre in obširna s Slovenci naseljena ozemlja. Nediške doline uživajo posebno upravno in sodno avtonomijo.
Beneška republika
Leta 1420 je Beneška republika osvojila posesti Oglejskega patriarhata. Priznala je avtonomijo Slovencem v Nediških dolinah in jo celo razširila. V začetku 16. stoletja je po vojni med Benetkami in Kambrejsko ligo prvič potegnjena mejna črta med Nediško in Soško dolino. Slednja pripade Habsburžanom. V zameno za avtonomijo in privilegije Benetke zahtevajo, naj Slovenci varujejo prelaze proti Soški in Idrski dolini: Podbonesec, Livek, Breg, Klinac in Sv. Miklavž. Leta 1616 izbruhne gradiščanska vojna, ki zajame tudi Nediško in Soško dolino. Ob meji se razvije tihotapstvo, ki ga oblasti zaman preganjajo.
Napoleonsko italijansko kraljestvo
Med vojaško kampanjo v Italiji je Napoleon Bonaparte naredil konec Beneški republiki in predal njeno ozemlje Avstriji. Leta 1805 so se francoske čete vrnile in ukinile beneškoslovensko avtonomijo. Pod francosko oblastjo se je meja med Italijanskim kraljestvom in Ilirskimi provincami večkrat spremenila; leta 1807, 1809 in 1811, ko je bila postavljena
Avstrija – Lombardsko-beneško kraljestvo
S koncem francoskega cesarstva je bilo na Dunajskem kongresu ustanovljeno Lombardsko-beneško kraljestvo. Mejna črta je z malenkostnimi spremembami spet postala tista, ki je ločila Beneško republiko od Avstrije. V Lombardsko-beneškem kraljestvu je raslo nasprotovanje avstrijski oblasti. Tudi Beneški Slovenci so bili nezadovoljni, ker jim je bila odvzeta avtonomija in je bila privatizirana občinska lastnina. Mnogo mladi so se udeležili vojn za neodvisnost Italije, ker so upali, da bo Italija priznala pravice, ki so jih uživali pod Beneško republiko. Leta 1848 so se ljudje na Sv. Martinu zoperstavili avstrijskim četam, ki so korakale proti upornemu Vidnu.
Plebiscit - Kraljevina Italija
Ob koncu tretje vojne za neodvisnost Italije je 21. in 22. oktobra 1866, v obliki vaškega praznika, potekal plebiscit ob priključitvi Furlanije in Veneta Kraljevini Italiji. Izid je bil pričakovan: skoraj vsi so priključitev potrdili, v Nediških dolinah je bil samo en nasproten glas.Med dolgimi pogajanji za razmejitev med Italijo in Avstrijo se je pojavila tudi možnost,da bi Beneška Slovenija pripadla Avstriji v zameno za druga ozemlja. Možnost je odpadla, ker Dunajska mirovna pogodba ni dopuščala spremembe stare meje. Italijanske oblasti so imele v načrtu jezikovno in kulturno izničenje novih slovenskih podložnikov, a domači duhovniki so še naprej pridigali v jeziku ljudstva, s poukom katekizma pa so mlade tudi opismenjevali v slovenskem jeziku.
Prva svetovna vojna
28. julija 1924 se je z avstrijsko vojno napovedjo Srbiji začela prva svetovna vojna. Italija je v vojno vstopila 24. maja 1915 na strani Antante proti Avstriji in njenim zaveznikom. Na vzhodni fronti so si vojskujoče se sile stale nasproti od Rombona do morja. Fronta je vzdržala do 24. oktobra 1917, ko se je s prebojem pri Kobaridu pomaknila vse do Piave. Konec oktobra 1918 sledi italijanska protiofenziva. Za Italijo se vojna konča 4. novembra. Sledijo dolga pogajanja o razmejitvah. Na osnovi dogovorov z Antanto leta 1915 in italijanskih zahtev po »naravnih mejah« dobi Italija z Rapalsko pogodbo (1920) veliko ozemlja, naseljenega s Slovenci in Hrvati. Tudi ob tej priložnosti se pojavi hipoteza, da bi Beneška Slovenija lahko pripadla Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, poznejši Jugoslaviji.
Prvo povojno obdobje – Druga svetovna vojna
Premik meje proti vzhodu je omogočil več stikov in izmenjav med ljudmi, ki so jih stare meje ločevale. Toda s fašističnim režimom se uveljavi nasilna raznarodovalna politika, ki zadene predvsem slovenske in hrvaške politične, verske in kulturne predstavnike. 1. septembra 1939 nacistična Nemčija napade Poljsko, začne se druga svetovna vojna. 10. junija 1940 Mussolini napove vojno Franciji in popelje Italijo v najbolj krvav spopad v njeni zgodovini. V začetku aprila 1941 italijanske čete zasedejo dober del Slovenije. Ustanovijo Ljubljansko provinco. Po vsej Jugoslaviji se že istega leta začne osvobodilna vojna proti nacifašističnemu okupatorju. Tudi v Beneški Sloveniji in vzdolž stare meje se pojavi partizansko gibanje. Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 se odporniško gibanje kapilarno organizira. Vzpostavi se osvobojeno ozemlje Kobariške republike, ki jo v začetku novembra zasedejo nacisti. V Italiji je uradno konec vojne 25. aprila 1945.
Hladna vojna – Železna zavesa
Ob koncu vojne se postavi vprašanje novih razmejitev, ki jih določijo s Pariško mirovno pogodbo (1947). V Beneški Sloveniji se povrne stara meja med Italijo in Avstrijo, ostane pa odprto vprašanje Svobodnega tržaškega ozemlja, razdeljenega v cono A (Tržaška pokrajina) in cono B (del Istre). V tem času pa nastane ideološki in družbeno-gospodarski konflikt med vzhodnim blokom okrog ZSSR in zahodnim, ki mu načeljujejo ZDA: železna zavese razdeli Evropo na dvoje. Med blokoma se odvija hladna vojna. Leta 1948 se Jugoslavija oddalji od Sovjetske zveze. Leta 1954 je z Londonskim memorandumom cona A dodeljerna Italiji., cona B pa Juzgoslaviji. Ozimski sporazum (10. novembra 1975) potrdi dokončne meje med Italijo in Jugoslavijo.
Evropska unija
Ozimski sporazum odpre nove možnosti sodelovanja med Italijo in Jugoslavijo. Po Titovi smrti (1980) se federativna Jugoslavija začne razkrajati, centrifugalne sile se pri narodih, ki jo sestavljajo, krepijo in privedejo do njenega razpada. Slovenija proglasi 25. junija 1991 neodvisnost in postane 1. maja 2004 del Evropske unije. Z njenim vstopom v šengensko območje 21. decembra 2007 pade tista meja, ki je zaradi svoje togosti in absurdnosti dobila ime »prekleti konfin«.